arrive quietly

Dr. Milček Komelj

Odrešilni poljub ustvarjalnega navdiha

Slikarko Catherino Zavodnik mi je kot nadarjenko priporočil profesor Marijan Tršar in potem sem jo tudi sam spoznal kot zaupljivo poetično dekle s slamnikom na glavi, ki v svojih slikah izžareva ljubezen do življenja in do ljubezni, kot romantično odmaknjeno, hrepeneče in hkrati v metuljasti ples življenja zazrto ustvarjalko s prav otroško željnim ustvarjalnim pričakovanjem. Prav taki so tudi njeni avtoportreti, in nasploh je videti vsa njena tako slikarska kot pesniška dejavnost samoumeven del njene človeške identitete, prežete z optimizmom in zasanjanostjo, zamaknjene v ljubezen, ki je pogoj za sleherno ustvarjalnost. To svojo notranjo zazrtost je Catherina Zavodnik na novo inventivno uresničila leta 2008 med obiskom Urbina, kamor je bila povabljena k ustvarjanju grafične knjige v okviru projekta Umetniške knjige o Sredozemlju. V tem starodavnem italijanskem mestu pa se je ni dotaknil strogi vojvoda Federico da Montefeltro, ki mu je meč odsekal koren nosu in je zato videti na sijajnem profilnem portretu Piera della Francesca še strožji, ampak jo je očaral slikarski knez Rafael, rojen Urbinčan, ne le s pastoralno poetičnimi slikami, ki s svojo harmonijo sijejo skozi stoletja, marveč tudi s svojo lastno slikarsko in izpričano človeško podobo ter z legendo o večni harmoniji in lepoti.

Rafael je poleg Leonarda, ki je umetnici zaradi njegove Mone Lise prav tako zelo blizu, sinonim za visoko renesanso in njeno umetnost, ki je vse dotedanje slikarsko znanje, uprto v odkrivanje življenjske resničnosti, ter stremljenje po popolni ubranosti zajela v harmonično popolnost. Poln ljubezni in poezije je bil že Rafaelov učitelj Perugino, Rafael pa je postal slikarski knez, utelešenje lepote in mladosti, že za življenja obdan z občudovalci in ljubeznijo, ter je tudi umrl še ves lep in mlad, v komaj 37. letu življenja; to usodno število pa je poslej postalo skorajda nekakšno merilo izbranca, ki ga usoda dvigne v večnost v najlepših letih, saj je ravno v tej starosti umrla še vrsta poznejših pomembnih ustvarjalcev.

Po svoji smrti je postal Rafael pravi mit in klasični ideal številnim umetnikom vseh tistih dob, ki so imele za cilj harmonijo, umirjeno in poetično obarvano čustveno ubranost, ter zato za zgled renesanso, medtem ko ga je v bolj realističnih in mistično poglobljenih stremljenjih pozneje zamenjal Rembrandt. Na Rafaela se je od slovenskih umetnikov ponekod oprl že neoklasicist Franc Kavčič, postal je vzor poznejšim nazarencem, v cerkvenem slikarstvu tudi našim bidermajerskim slikarjem, npr. ljubeznivemu Stroju, Janez Šubic pa je diplomiral z monumentalno risbo Rafaelovi poslednji trenutki, na kateri vidimo na kolenih tudi njegovo užaloščeno ljubico Fornarino. Rafaela je upodobil z mesijanskim obličjem, ljubečo Fornarino ter njeno ljubezen do umetnika pa je, kot je zapisal France Mesesnel, »podal kot neosebno, morda celo čisto umetniško oboževanje«. Tudi našim nekdanjim piscem o umetnosti, zazrtim bolj v večnostno preteklost kot v živo sodobnost, je ostala merilo za pravo slikarstvo renesansa tja do konca 19. stoletja in še čez, kar razberemo tudi iz tedanje slovenske književnosti, kjer pogosto nastopajo najbližje nam italijanske Benetke in umetniki rafaelovskega tipa, posebno upodabljalci Marije, v katero projicirajo svojo lastno ljubezen. Rafaela je štel za vrh slikarske ustvarjalnosti še realistični Ivan Tavčar in pesnik Miran Jarc je imenoval kot rafaelsko celo blago ubrano, v umirjeno lepoto zazrto Jakčevo slikarstvo.

Catherina Zavodnik je seveda umetnica povsem druge generacije, pa vendar ena tistih, ki po t. im. postmodernizmu nimajo zadržkov, da bi se ne sprehajali tudi skozi preteklost, in tako ni nenavadno, da je božanski Rafael med bivanjem v Urbinu omamil tudi njo, in tako si je v fiktivnem, vendar resničnem ustvarjalnem dialogu, ne da bi ga posnemala, zamislila cikel grafik, v katerih se pojavlja skupaj z Rafaelom. Najprej je upodobila sámo sebe kot Rafaelovo ljubezen pekarico Fornarino in je naslovu slike vdihnila tudi verzificirano obliko (Poletni dan mi daj – da zapečem ga v skorjo kruha). Podobo Fornarine je, ker gre za grafiko, zrcalno obrnila, a njenega obličja ni le povzela, marveč ga je docela prilagodila bolj širokopotezni, monokromno izrazni govorici, pri čemer je ohranila slikarsko lahkotnost. V naslednjih slikah pa je svoj razgovor z mojstrom spremenila v ogovarjanje ter ples, v zapozneli ples, kot ga je označil že njen občudovalec iz Urbina Giuliano Santini.

Če bi želela zaplesati z Rafaelom v živo, bi morala priti v Italijo več kot petsto let poprej in zato bi bil njen prihod v Urbino zares videti močno zapoznel, tako kot bi bilo čakanje na prihod idealnega plesalca čez petsto prihodnjih let gotovo prezgodnje; duhovni ustvarjalni dialog ali ples pa ni nikoli prepozen ali prezgoden, zato je lahko tudi nenadna ljubezen do Rafaela povsem pristna. Afiniteta, ki je porodila ta cikel, je izraz slikarkine žive zazrtosti v umetnost, ki sije skozi čase, in ob tem še v njenega legendarnega avtorja, ki ostaja zaradi zgodnje smrti še vedno mlad in do kraja živahen ter radoživ, četudi brez michelangelovskih prepadov ali Tizianove starostne modrosti. Njegova slikarska in osebnostna prikupnost je posijala v srce slikarke z njeno ustvarjalno domišljijo in smislom za vživetje in tako se je umetnica znašla v objemu imaginarnega slikarskega plesalca, s katerim poslej pleše na svojih grafikah in platnih. On sam običajno zre skozi lino urbinskega grajskega stolpa, ona pa je tista kraljična, ki ga takega odkriva in privablja. Na slikah se mu razkazuje vselej vsa igriva ter vedra, predvsem pa polna veselja do življenja, ki se kaže že v njenem veselju do klobukov in raznolikih pričesk ter živahne staromodne draperije; posebno zaupljiv odnos do umetnika pa razkriva tudi s svojo slikarsko tehnologijo, saj na slike vključuje, kot preberemo, poleg olja in tempere tudi črne in bele čipkaste vzorce s svojih najbolj intimnih, sicer očem skritih oblačil.

Tako se vsa predaja sanjam o srečevanju z velikim ustvarjalcem kot najnovejšemu ustvarjalnemu impulzu plodno cvetoče ustvarjalne domišljije, in hkrati izpričuje spoznanje, da se ni nujno gibati le v lastnem času, ker so za ustvarjalca lahko živi tudi pretekli časi, saj si lahko najdemo sogovornika tudi v nekdanjosti, celo tedaj, ko smo v hrepenenju uprti v prihodnost. Namesto da bi si slikarka izsanjala neznanca, neznanega princa na belem konju, nad kakršnim je bila morda kdaj pa kdaj že razočarana, se je odločila ogovoriti s svojim pogledom, ustvarjalnim dotikom in plesnimi koraki samega princa renesančne umetnosti. Seveda se mu ni predstavila kot nadzemska Madona, kakršne je največkrat slikal, marveč raje kot ljubica Fornarina, ki se na njenih slikah pridružuje njegovi duhovni navzočnosti kot plešoča silhueta, kot vedra vila, ali pa se portretira ob njegovem avtoportretu kot njegova današnja sopotnica, vsa polna življenjskega veselja, ki je bistveno tudi za oboževančevo slikarstvo, v vedno novih, a največkrat plesnih situacijah in barvitih aranžmajih. Na podobah je videti vsa hrepeneča, lagodno zleknjena v mesečini češnjevih cvetov, s cvetjem na klobuku, s cvetočimi oblačili ali z vrtom cvetja in bonboni Raffaelo na mizi, pričakujoče predana, senzualno zemeljska, a s poetično čašo opojnosti v rokah, in vedno znova hrepeneča in zasanjana, likovno razpeta med barvito eleganco in hoteno naivno stilizacijo, s katero skuša poudariti svojo prvobitno primarnost. Na eni izmed grafik oživlja vizijo v rdečini ležečega pokojnega slikarja celo s kocko ledu v ustih ter jo ogovarja z besedami: Prepozno je za resnico in notranje vzdihljaje; Poletja ne bo, poletja ne bo; Prebudi me z ledeno kocko«. V verzificirano čustveno zgodbo pa se povezujejo tudi naslovi vseh njenih drugih slik.

Na vseh podobah je videti slikarka, ki nosi v srcu Rafaela, razkošna in pričakujoča, nežna in predana, enaka in vendar spremenljiva, v vedno novih, veselo prefinjenih draperijah, če že ne tudi frfotava, oživela v jasnih obrisih in živih barvah, prepreženih s slikovitimi draperijskimi in cvetličnimi vzorci, ki že sami po sebi likovno izražajo življenjsko radost.

Ko sem slikarko nekoč srečal na likovni akademiji, je slikala abstraktno, v duhu profesorja Gustava Gnamuša, vendar, tako kot on sam, poetično in meditativno. V pričujočih slikah pa se je kar na glavo vrgla v metež razigranosti in izsanjane motivne konkretnosti in zato je na njih pisano presijana s čipkami in tančicami, pretanjenimi prosojnimi vzorci in v obrise ali ornamente zaobjetimi ter sproščeno cedečimi se barvami, polnimi razigrano žuboreče lepote in življenjske svobode; a je ves čas tudi poetično poduhovljena, predana neizživetemu plesu z velikim umetnikom in neusahljivi poeziji hrepenenja. Vse to pa v bistvu izpričuje ustvarjalno živost njenega dekliškega srca, ki ga je na eni izmed podob tudi naslikala, spet drugje pa ga je zapisala v sliko s svojim renesančno obarvanim portretom in razsvetljenim oknom ter stopniščem z besedami: Po stopnicah v srce.

Njeni motivi, oblike, zidovi, prizori in silhuete se prekrivajo in sobivajo, vsepovsod se prikazuje Rafaelov avtoportret ali slikarkina lastna podoba, v kateri se ljubka avtorica morda počuti današnjo reinkarnacijo Fornarine; razgibana silhueta njunega plesa pa postaja nekakšen motto ali emblem »zapoznelega« srečanja z vzcvetelim rožmarinom ali vrtljajem zapletljajev, zajet v sklenjenem, obe bitji povezujočem arabesknem obrisu, iz katerega se starodavni mladenič Rafael sklanja nad današnjo Catherino. Ta je, kot je zapisala, nanj čakala petsto let, kot današnja Sneguljčica ali Trnuljčica na princa, torej še v časih, ko je lahko po njem hrepenela kvečjemu kot še nerojena metuljasta duša; vse to pa kaže, da njene podobe in njihova občutenja vseskozi prešinja tudi pravljičen nadih, prežet z radoživostjo, a tudi, v najboljših slikah, s poetično skrivnostjo. Kot Skrivnost pa je naslovila tudi eno izmed najrazsežnejših grafik, prosojnih v palimpsestno razgrnjenih, prekrivajočih se plasteh, ki jih je vnesla s sodobnim računalniškim prijemom na klasično izjedkano osnovo.

Hrepenenje slikarkinega srca, ki se pridružuje apostrofirani Rafaelovi duhovni navzočnosti, pleše kot obris v znamenju plešoče silhuete vsepovsod, pred starimi urbinskimi zidovi, med spomeniki, angeli, angelskimi perutmi in pticami, spričo starinskih vodnjakov in stopnišč, na trgih in pod mostovi, med pesniškimi golobi in celo glasbenimi notami, med živo poezijo ter med zapisanimi verzi in znamenji, po oblikah in strukturah ter barvah njenih slik oziroma naslikanih izsanjanih predstav. Pri tem se vseskozi srečuje z Rafaelovimi podobami, v oknih in nišah, na stenah ter v kipih ali v samem žgočem tkivu rdeče krvaveče barve, v katero je potopljeno Rafaelovo obličje kot odsekana glava Janeza Krstnika. Vse te ljubezenske utrinke pa avtorica, kot vselej, prestreza tudi v sentence naslovov, med katerimi preberemo poleg bolj nostalgičnih, resignativnih ali odkriteje ljubezenskih, kot so Prepozno je za resnico in notranje vzdihljaje, Obstanek v brezvetrju, Prišla sem v belem, Tvoja, Vase me ujemi, tudi morda bolj stvarne poetične besede: Meni ostal bo tvoj obraz.

Ko se ustvarjalka na svojih podobah zazira v Rafaelov avtoportret in njegove druge upodobitve, se približuje njegovemu smehljaju, ki ga je ponekod, predvsem pa na njegovi uokvirjeni podobi nad vazo s cvetjem, še potencirala ter ukrivila v poudarjeno hudomušnost. Rafaelove izrazite oči na njegovem avtoportretu pa je dojela tako žive, kot bi gledale iz njegovega časa v njen čas, v njene lastne oči, in zato so lahko prebudile ustvarjalni smehljaj Catherini Zavodnik, ki je kot vilinska deklica in kot nedolžna zapeljivka s starih slik izza sedmerih voda in gora stopila v Urbino in oživila slikarjeve sledove in njegove okrušene zidove v svojo novo ustvarjalno resničnost, v podobo ustvarjalne ljubezni, nove Fornarine, ki premošča čase ter polni srca z vedno novo ljubeznijo, ki je je polna umetnost iz sončnega Urbina. Vedra slikarka iz pogosto bolj zamegljene, a tudi sončne Ljubljane, v katero se je prišla iz Urbina skupaj z Rafaelom poklonit tudi ljubljanskemu zmaju, se ji je približala kot pisan metulj, namakajoč svoja krila in tipalke v žive barve, plešoča po platnih, ki jim vtiskuje svoj lahkotni pečat, svoje vzorce in svoje čipke, s tem pa ljubezen do vsega skritega in očitega. Taka razstava, taka pravljična zaroka Catherine Zavodnik z Rafaelom, pa gotovo sodi ravno na grad, kjer se v odrevenelem pričevalcu starih časov obuja slikarkin novi, hkrati zapozneli in nezapozneli ples, izsanjana avantura, za katero pa sije trajna ljubezen do umetnosti, prebujena s hrepenenjem po poljubu davno umrlega in hkrati nesmrtnega slikarskega princa – po odrešilnem poljubu ustvarjalnega navdiha.

dr. Milček Komelj